S prostovoljstvom se ukvarjam že vse od malih nog. Verjetno je to prostovoljstvo nekoliko drugačno kot pri drugih. Prihajam namreč iz kmetije in je bilo že od nekdaj v navadi, da če vidiš soseda pri nekem opravilu, da mu ponudiš pomoč. Nikoli pa si nebi mislil, da se bom začel ukvarjati z oglarstvom, saj ne prihajam iz oglarske družine. Oglarjenje sem spoznal, ko sem spoznal dekle iz Dol pri Litiji, kjer leži Oglarska dežela. Najprej me je za oglarstvo navdušil tast, nato pa so me povabili tudi v Društvo oglarjev Oglarske dežele Dole pri Litiji, kjer sem takoj postal tajnik, v letošnjem letu pa sem bil izvoljen za predsednika društva. To mi je zelo v ponos in s tem sem dobil tudi dokaz, da delam prav. Kot pravijo naši člani, so me z oglarstvom in s tem ohranjanjem pomembne rokodelske spretnosti in kulturne dediščine čisto »zastrupili«. Skupaj z ekipo članov se namreč trudim, da se oglarstvo čim bolj popularizira in s tem omogoči tudi lažjo prodajo in višjo ceno slovenskega oglja, ki je zelo kakovostno. Oglarji imamo zelo pestro starostno strukturo, kar omogoča medgeneracijsko druženje na vsakem druženju ali ob delu. Stali smo močna prijateljstva in se vsi od vseh učimo. Velikokrat si tudi pomagamo med seboj, saj je oglarska kopa časovno precej zahtevna za postavitev, v dobri družbi pa je delo hitreje opravljeno.
Sem tudi član Društva podeželske mladine Hribce, ki prav tako deluje na območju Dol pri Litiji. V lanskem letu smo povezali obe društvi v katerih sodelujem. Vodstvo Hribcev je imelo idejo oglarstvo predstaviti predvsem mladim podeželanom. Zato smo organizirali projekt »Oglarjenje s Hribci«. Glavni del je bil sestavljanje oglarske kope s prižigom. Ampak to je bil le majhen delček celotnega projekta. Prostovoljno smo že predhodno opravili več dni dela. Najprej je bilo potrebno celoten projekt do potankosti organizirati, potrebno pa je bilo pripraviti tudi drva, za kar smo namenili kar nekaj dni dela. Na glavnem delu je bilo potrebno poskrbeti za vse prisotne (hrana in pijača) in kontrolirati, da se bo kopa lepo zložila, saj v nasprotnem primeru lahko nagaja pri kuhanju. Kljub fizičnemu delu in kar nekaj kapljicah pota pa je bilo glavno druženje, kar na koncu človeka oz. vsaj mene napolni z energijo. Ljudje so bili zadovoljni, da so se udeležili našega projekta oz. dogodka, ki je povezal tako lokalno kot tudi širšo skupnost. Marsikdo je prvič videl kako se zlaga oglarska kopa in kako nastaja oglje. Nekateri pa so celo sodeloval pri sestavljanju kope. V 14 dneh smo nato kopo skuhali, pri čemer sem tudi sam kar nekaj dni dežural ob njej. Že med samim kuhanjem pa smo se odločili, da prostovoljskemu projektu dodamo še dobrodelno noto. Denar od prodaje oglja smo namreč namenili največji prostovoljski organizaciji v kraju, Prostovoljnemu gasilskemu društvu Dole pri Litiji, ki so ravno takrat začeli z izgradnjo novega, sodobnega gasilskega doma.
Vesel sem, da sem pri projektu lahko sodeloval v celotnem procesu od organizacije do same izvedbe. Verjamem, da so tudi tisti, ki so se nam pridružili videli, da je pri oglarjih vedno lepo. Pa čeprav gre za fizično delo in so roke umazane je na koncu glavno druženje in medgeneracijsko učenje s čimer je utrujenost in umazanost pozabljena.
