Prostovoljen sem že od malih nog. Pot se je začela z animatorjem pripravnikom, s katerim sem pričel s prevzemanjem odgovornosti na Oratoriju v Šmarju – Sap. Kasneje sem postal animator in nato še voditelj našega Oratorija. Pot me je odnesla še v Turistično društvo, pa v Planinsko društvo, kjer pomagam že enajsto leto. Nato pa tudi v študentske vode, kjer sem pomagal pri organizaciji več kot 40 projektov.
Nikoli nisem mislil, da bom pa danes tu, kjer sem. V podmladku Nove Slovenije delujem prostovoljno, saj tako močno čutim naša stališča, pripadnost in smotrnost našega početja, da se s politiko z veseljem ukvarjam iz lastne energije. Brez udeleženosti v vseh prejšnjih društvih niti približno ne bi bil dovolj zrel za prevzemanje takih odgovornosti, kot jih prevzemam sedaj.
Tako vidim, da se tudi v prostovoljstvu da napredovati, če si to človek želi. Odgovornosti je veliko morje in le najdrznejši in najbolj hrabri si upajo z odgovornosti obremeniti svoj hrbet ter se odločiti družbi pomagati na način, ki ni sebičen in ki ni nujno recipročen: pač pa zgolj v duhu krščanske vere – prostovoljen.
Prostovoljstvo mi je omogočilo spoznati zdaj že na stotine novih obrazov, z vsake prostovoljske organizacije drugačen krog ljudi, kar je v moje življenje vneslo diverziteto, obenem pa tudi močan občutek pripadnosti. Šele skozi prostovoljsko pomoč in delo sem se priučil tiste mehke veščine poslušanja, spremljanja, učenja skozi početje, pogovarjanja in navezovanja novih stikov. Teh veščin ne pridobiš na seminarju. Te veščine pridejo skozi lastno angažiranje, skozi lastno aktivnost, dobro voljo in sposobnostjo darovanja brez zahtevanja prejemanja!
Najbolj sem ponosen na projekte, ki jih vodimo pri Mladi Sloveniji: izvedli smo serijo izobraževanj s področja financ, davčne politike, javnega nastopanja, argumentiranja, predstavljanja stališč, debatiranja ter političnega ustroja države.
Saj veste, kakšni smo prostovoljci: težko se s čim pohvalimo. A moram omeniti, da študentskega glasila v mojem kraju ne bi bilo, če ne bi prostovoljci pri študentskem klubu to organizirali; da bi v Ljubljani obstajala Titova cesta, če Mlada Slovenija ne bi vložila pobude za ustavno presojo odloka leta 2009.
Prostovoljstvo namreč zrase iz zabavnega, se nadaljuje v zanimivo, se pretvori v odgovorno, ter odraste v resno. Tako velja tudi zame.
