S prostovoljstvom v okviru organizacije Popotniško združenje Slovenije sem pričel v času pandemije Covida-19. V ranih začetkih me je pritegnilo pripravljanje potopisnih vsebin in deljenje lastnih izkušenj s popotovanj v spletnem časopisu Globetrotter, šele nato se je odprlo marsikaj novega in zanimivega. Popotniško združenje je prišlo do mene z idejo o lastni potopisno-izobraževalni spletni oddaji, ki je bila v nesigurnih časi covidnega zaprtja, odličen projekt za deljenje popotniških doživetij in nasvetov, spoznavanje ostalih popotniških navdušencev in somišljenikov ter nenazadnje za kopičenje potovalnega entuziazma. V času, ko so bila potovanja izven domačega kraja onemogočena in smo bili prepuščeni življenju v mehurčku, je naša oddaja Popotniški snep služila kot obljuba za boljšo prihodnost.
Kljub lastni neusahljivi želji po odkrivanju sveta in kopičenju znanja, mi predstavlja možnost učenja preko potovanja popoln način zadovoljevanja filomatskega značaja. V okviru oddaje in ustvarjanja poznanstev sem dobil še večji navdih in »potisk«, da se odpravim na pot, kar je vplivalo na to, da sem pred kratkim s punco obkrožil ameriški Midwest, odkrival Katar v okviru študijske ture, se potepal po Škotskem višavju, med valižanskimi gradovi in še bi lahko našteval. Ena izmed številnih izkušenj h katerim me je posredno spodbudilo prostovoljstvo pri Popotniškem združenju je bilo prostovoljno delo na odročnem hribovitem grškem otoku s »praznimi« divjimi plažami, kjer sem živel pri posebnem lokalnem prebivalcu. Bil je »legenda« otoka, upokojen profesionalni potapljač in mednarodni popotnik. Vso nabrano znanje, od priprave hrane do filozofskih modrosti je z mano delil na svojem posestvu med več stoletji starimi oljkami, kjer sva ob ognju in sveže pečenih ribah uživala v njegovih pripovedih. Šotorsko bivanje in izkušnja njegove oblike grškega življenja je eno izmed doživetij, ki je pustilo močan pečat na moji poti.
Menim, da v okviru prostovoljstva lahko mladi (in vsi ostali) izkažejo svoje veselje, navdušenje in globlje zanimanje za določeno dejavnost, kot bi ga lahko drugače. V kolikor je nekaj delovna obveznost za materialno plačilo, to predstavlja oziroma pogosto prevzame vlogo motivacijskega dejavnika. Pri prostovoljstvu pa že na začetku ta element odpade in omogoči, da se zberejo osebe, ki so med seboj povezane s pristnim interesom in željo po sodelovanju, ne glede na fizično poplačilo. Nagrada so pristni prijateljski odnosi, skupno veselje in notranja osebnostna rast. Na ta način vidim prostovoljstvo kot aktivnost, ki povezuje entuziastične ljudi in ki skupaj ustvarjajo edinstvene ter nepozabne zgodbe.
