V prejšnjem tednu smo mladi in mladinske strukture poželi veliko pozornosti, predvsem na račun napovedane premestitve Urada RS za mladino (URSM) iz zdajšnjega Ministrstva za izobraževanje znanost in šport (MIZŠ) pod Kabinet predsednice vlade. Ob tem naj bi se v Kabinetu imenovalo tudi državnega sekretarja za mladino.
In ob tej veliki zgodbi, ki je dodobra razburkala mladinski sektor, smo bili pričaštevilnim komentarjem o potencialnih kandidatih za mesto državnega sekretarja, o njegovih pristojnostih, o tem, kdo je največ prispeval v sektorju, ali je prenos URSM pod Kabinet dobra odločitev ali ne, pa tudi o političnem kadrovanju in še kaj bi se našlo.
Razprave so šle od pohval, do kritiziranja, spotikanja ob takšnih in drugačnih malenkostih, pa vse do teorij zarot. Malokdo pa je razpravljal o vsebini. O glavni poanti te teme.
Razprava o položaju in vlogi URSM ni revolucionarna ali nova. Vsaj na MSS ne. Že pred leti smo odločevalcem predlagali ustanovitev ministrstva za mladino. Nekaj časa se je namigovalo, da bo Urada RS za mladino prestavljen pod okrilje ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. O tem smo govorili tudi na številnih posvetih v mladinskem sektorju, nazadnje septembra lani.
Pa še vedno sploh nismo pri vsebini. Glavno vprašanje, ki bi moralo reflektirati v mislih vseh dandanašnjih akterjev mladinskega sektorja je: kakšna je trenutna vloga Urada za mladino in kakšen organ mladi in mladinske organizacije sploh potrebujemo za reševanje ključnih problemov, s katerimi se v obdobju odraščanja sooča slovenska mladina. Zadeve sega dlje od umestitve Urada za mladino v organizacijsko shemo državne uprave ali položaja v Kabinetu predsednice vlade. O predlogih, ki so ali še bodo na mizi je potrebno premisliti, jih argumentirati in vsebinsko podkrepiti. Odzivi na prvo žogo, politične floskule ali provokacije in ugibanja z imeni ne bi smeli biti najpomembnejši deli takšne razprave.
Več dejavnikov namreč kaže na to, da trenutni Urad RS za mladino težko izvaja vse svoje naloge. To se je realno pokazalo že pri pripravi Nacionalnega programa za mladino (NPM), s pripravo katerega so pristojni precej zamujali. Izkazalo se je, da je ena od bistvenih pomanjkljivosti Urada pomanjkanje moči, da bi ostala ministrstva spodbudili ali pa prisilili k aktivnejšemu reševanju problemov mladih.
To se ponovno potrjuje z dejstvom, da kljub napovedim še vedno nimamo izvedbenega načrta za implementacijo Nacionalnega programa za mladino. Medtem ko priprave za implementacijo različnih strateških dokumentov zamujajo ali pa področje mladine v njih ni ustrezno umeščeno, pa stopnja brezposelnosti med mladimi vsak mesec raste. Brezposelnost pa je le eden, sicer najbolj pereč problem mladih, s katerim lahko najbolj plastično ponazorim probleme, ki jih ima naša država pri reševanju težav mladih. Zamujanje pri pripravi strateških in izvedbenih dokumentov, sektorska neusklajenost dokumentov, ki so pripravljeni, slabšanje položaja mladih iz meseca v mesec –ali se tako naslavlja prioritete v tej državi?
Tudi za mladinski sektor se ne skrbi ravno prioritetno. Na letošnjem pozivu za sofinanciranje mladinskega dela je na voljo za okrog 20% manj sredstev.
Ali se je sploh kaj dobrega zgodilo za mlade v zadnjem času? Nekaj svetlih točk je bilo – od ESS projektov pred leti, sprejetja Nacionalnega programa za mladino, več pozornosti je namenjeno problemom mladih (pri tem priznajmo, da so problemi tako veliki, da si odločevalci in mediji pred njimi ne morejo več zatiskati oči).
Ampak ali je to res stanje, s katerim bi v resnici lahko in morali biti zadovoljni? Ali imamo mladi in mladinske organizacije pri odločevalcih dovolj posluha, ali imamo v celotni vladni strukturi svojega zastopnika in zagovornika, ki razume probleme mladih in ki bi mu lahko uspelo, tako na vertikalni kot na horizontalni ravni, zagotavljati boljši položaj za mlade, mladinske organizacije, za vključevanje mladih v procese odločanja in umeščanje mladinskih politik v vse sektorske politike?
Po mojem mnenju je potencial izjemen, možnosti napredka pa velike. Kako se bo to zgodilo in kdo bo junak, ki mu bo to uspelo, pa je stvar druge debate.
Za začetek pa vprašanje, ali se bo katera od sprememb, ki jih je napovedala predsednica vlade in ki naj bi bile zapisane v novi koalicijski pogodbi, res zgodila. Rečeno je bilo tudi, da naj bi mladi, bolj natančno člani Sveta RS za mladino (SVM), lahko tudi sami predlagali kandidata za mesto državnega sekretarja, v kolikor se o tem poenotijo. Na MSS, kot eni izmed organizacij, ki ima zastopnika v SVM, nismo prejeli nobenega uradnega povabila k sodelovanju v tem postopku. V kolikor pa ga bomo, bomo takšen predlog resno in v skladu z našimi postopki odločanja tudi obravnavali.
Državnega sekretarja v Kabinetu predsednice vlade pa lahko na koncu imenuje samo predsednica vlade. Kdo bo to, kako bo politično opredeljen, determiniran, z leve, desne, sredinske, rdeče, črne, bele, zelene, fluorescenčne ali mavrične strani je stvar politike. Bojim se, da se bo ob tem pozabilo na vsebino.
Vsaka sprememba je neka novost. Veliko ljudi se sprememb boji, ker prinašajo neznano. Ali bo sprememba položaja Urada RS za mladino dobra ali slaba, bo pokazal čas. Težko kdorkoli danes z zagotovostjo trdi, kaj bi bilo najboljše in kdo bi bil najprimernejši za prevzemanje te funkcije.
Vsekakor pa vam lahko zatrdim, da bodo pričakovanja in zahteve MSS tudi v primeru realizacije napovedanih sprememb nespremenjena. Verjamemo, da lahko le z jasno zastavljenimi cilji in zasledovanjem prioritet država stori korak naprej v smeri izboljšanja položaja mladih in mladinskih organizacij. In z veseljem bomo k temu izboljševanju položaja prispevali tudi mi, z našimi programskimi dokumenti, s konstruktivnim dialogom, z razvojem mladinskega dela in z opolnomočenjem mladih. Zato smo tu. Ne glede na formo, obliko, barvo in položaj.
Tea Jarc
predsednica MSS
Sprejemam piškotke