Moj prvi teden v oktobru je bil navdušujoč, naporen, poučen, predvsem pa motivacijski. Preden sem šla v New York, sem imela občutek, da so Združeni narodi predvsem ena ogromna, dokaj počasna in precej birokratska organizacija. In res je tako. Seveda pa so veliko več kot to in nekaj stvari, ki so me presenetile, bi danes delila z vami.
Najprej nekaj o tem, kako je moj čas na generalni skupščini pravzaprav potekal. Prisotni smo bili ob začetku srečanja 3. Odbora, torej odbora za socialne, humanitarne in kulture zadeve, del katerega so tudi mladi. Skupaj s predstavniki delegacij smo prisostovali na srečanjih, večina od nas je dobila priložnost krajšega nagovora, prisotni smo bili pri pogajanjih resolucij, pomemben del dogajanja pa so bili tudi stranski dogodki, ki so jih organizirali mladinski delegati na različne teme, kot so varnost, brezposelnost, pravice manjšin in podobno. Pomemben del je bilo tudi samo druženje z mladinskimi delegati, s katerimi smo se veliko pogovarjali o tem, kako bi lahko Združene narode približali mladim in kako bi lahko sodelovali tudi po prihodu domov.
Kaj sem v tem tednu torej spoznala in se naučila? Presenetila me je sproščenost vseh, ki delajo v tretjem odboru. Vedno, ko sem videla kakšno fotografijo s te konferenčne dvorane, sem si predstavljala smrtno resno ozračje. Temu ni tako – ljudje, ki tam delajo, so nenazadnje sodelavci in prijatelji, ob prihodu v dvorano pa se objemajo, si navdušeno mahajo in se dogovarjajo za kave. Kot vsi običajni ljudje.
Presenetila me je sproščenost, odprtost in dostopnost Lidije, ene izmed 6 zaposlenih, ki v OZN predstavljajo Slovenijo. Z veseljem je odgovarjala na vsa moja vprašanja, hkrati pa mi je razlagala potek določenih stvari v ozadju, kadar nisem razumela, kaj se dogaja. Zdelo se mi je, da diha z združenimi narodi, občutka, da ima kdorkoli tam osebno življenje, nisem dobila, hkrati pa sem bila zgrožena ob misli, kako široko število tem pokriva ena sama oseba. Mislila sem si – le kdaj uspe ona vse to preberati? Odgovorila mi je, da pogosto tudi ponoči.
Razočarala me je količina plastike, ki se uporablja znotraj združenih narodov v kavarnah. Res je, da je v ZDA kultura glede porabe plastike drugačna, ampak sem kljub temu pričakovala, da bo OZN prvi v vrsti, ki bo v svojih lastnih prostorih poskrbel za trajnostni pristop na vsakem koraku. Ne vem, kdaj sem po kosilu odvrgla tako ogromne količine nepotrebne plastike, upam pa, da jih bo k temu spodbudila tudi evropska direktiva o zmanjšanju vpliva plastike za enkratno uporabo, ki bo do leta 2021 prepovedala uporabo slamic in plastičnih krožnikov.
Navdušili so me ostali mladinski delegati, bilo nas je približno 60 iz 35 držav. Žal še vedno prihajamo predvsem z Evrope, žal je naša vloga v našem času v New Yorku še vedno precej omejena na organizacijo vzporednih dogodkov in opazovanje procesov pogajanj resolucij in žal je skupino 60 oseb precej težko koordinirati v smislu sodelovanja, povezovanja in komunikacije. Hkrati pa vseeno lahko rečem, da sem bila nad mladinskimi delegati inspirirana. Avstralski mladinski delegat je npr. med popotovanjem po vsej državi zbral kar 12.000 odgovorov glede tega, kaj si mladi v Avstraliji želijo. Delegata s Surinama sta v svojem govoru spregovorila o problematiki odvisnosti od družbenih omrežij in o pomanjkanju spoštovanja žensk. Mladinski delegat iz Afganistana je na dogodku o varnosti in miru delil svojo izkušnjo življenja v stalni ogroženosti, slovaški delegat pa si je drznil OZN pred vsemi nagovoriti glede nepotrebnih količin plastike, za kar so mu številni kasneje čestitali.
Navdušil me je tudi generalni sekretar Guterres. Res je, da smo z njim preživeli samo 10 minut, pred tem pa smo skoraj eno uro porabili za protokol in postavljanje za fotografijo. Navdušil me je njegov nagovor, kjer nam je povedal, da si želi, da ne postanemo dolgočasni birokrati in da od nas pričakuje, da bomo revolucionarni in da bomo prevetrili Združene narode.
Zelo zanimiva je bila moja izkušnja, kjer sem bila prisotna na prvem srečanju pogajanj glede resolucije o smrtni kazni. Šele tam sem zares dobila občutek, kako težko je usklajevati mnenja 193 držav, še posebej, če konsenz ni mogoč, pa kljub temu iščeš skupne točke. Dobila sem tudi občutek majhnosti – čeprav Slovenija skoraj pri vseh temah nastopa kot del Evropske unije, je tudi Evropska unija na globalni ravni majhna in pri temi, kot je smrtna kazen, je naše mnenje vsekakor mnenje manjšine.
Zelo zanimiv je bil tudi pogovor z UN Envoy on youth, Jahatmo. Povedala nam je, da je njen in naš glavni izziv, kako prenesti globalno sprejete resolucije v prakso na lokalni ravni z nečim, kar je izvedljivo, konkretno in hkrati prilagojeno lokalnemu okolju – enostavnega odgovora seveda ni. Pogovarjali smo se tudi o še vedno majhnem številu mladinskih delegatov. Sama sem predvidevala, da je glavni razlog za to predvsem financiranje, za katerega morejo poskrbeti države same. Jahatma je izpostavila, da je zelo pogost razlog tudi nezaupanje v mlade. Kot mladinski delegat si uradno član delegacije in predstavljaš mnenja in poglede svoje države na zelo visokem nivoju, zato si določene države, kjer vlada splošno nezaupanje v mlade, tega ne predstavljajo. Res pa je, da je mladinskih delegatov vsako leto več, tako da lahko rečemo, da zaupanje v mlade raste.
Izkušnja v New Yorku je bila neprecenljiva in zagotovo si jo bom zapomnila za celo življenje. Seveda pa to ni konec dela mladinskega delegata – v Sloveniji se povezujem z mladinskimi organizacijami in če ima kdorkoli idejo za sodelovanje, bom vsekakor navdušena. Predvsem upam, da sem pri komu vzbudila zanimanje za vlogo mladinskega delegata – Mladinski svet Slovenije bo razpis za delagata, ki bo svoje delo opravljal v času od maja 2019 – maja 2020, izdal po novem letu.
Urša Svetelj, mladinska delegatka OZN za Slovenijo
Sprejemam piškotke