Na najbolj pester vikend v februarju (petek trinajsti, valentinovo, pust), smo se v Madridu srečali predstavniki južnoevropskih mladinskih svetov (Southern Youth Councils – SYC). V prostorih španskega mladinskega sveta smo razpravljali, iskali rešitve in skupne cilje, medtem ko so se šest nadstropij nižje, na ulicah Madrida mladi veselili pustnega rajanja. Tudi mi smo se veselili vseh dosežkov, ki smo jih kot SYC skupina osvojili. Zadovoljni z rezultati, do katerih smo prišli, smo se poslovili in odšli vsak na svoj konec Evrope.
Ampak zame to še ni pomenilo konca razpravljanja o mladih. Na dolgi poti do Ljubljane (ker so se vmes odločili, da se na poti Bruselj-Ljubljana ustavimo še v Amsterdamu) sem zaradi navodil, ki ti jih prinese stevardesa, ko sediš ob zasilnem izhodu, padla v pogovor z dvema naključnima sopotnikoma. Prvi je bil Nizozemec, ki je bil v Sloveniji na obisku pri dekletu, drugi pa je bil mlad someščan iz Ljubljane. Zanimivo, da je (kljub temu, da nisem omenila svoje funkcije) v obeh primerih pogovor nanesel na točno to, kar je v Sloveniji potrebno spremeniti. Več kot očitno, ker se v tej zgodbi prepozna vse (pre)več mladih.
Tujec, ki je bil na obisku v Sloveniji slabih deset dni, mi je v eni sami sapi »pojamral« o nizki plači njegovega dekleta z magisterijem v žepu, o neplačani praksi, ki jo je kot bodoča odvetnica morala opravljati, o tem, da še vedno živi pri starših in da komaj čakata, da se skupaj preselita na Nizozemsko. Po drugi strani pa je bil pozitivno presenečen nad številom visoko izobraženih ter nad tem, koliko mladih v Sloveniji govori angleško.
Naslednji sogovornik je »pojamral« glede stanovanj, do katerih je težko priti oziroma so ta slabo vzdrževana, (pre)skromno opremljena in kako ga je prejšnji lastnik nekega lepega dne, praktično čez noč, postavil na cesto. In kako komaj čaka, da se preseli na Nizozemsko. Potem je tam pred mano ležal še en dan star časopis, v katerem je bila reportaža z informativnih dni v Sloveniji, naslov pa je sporočal, da je tujina rešitev za mlade.
Tujina? Kaj naše šole niso več dovolj dobre? Rešitev za koga? Se moramo res vsi mladi odseliti iz Slovenije, da bo naše delo in znanje bolj cenjeno in spoštovano? Na mladih svet stoji, samo Slovenija je ostala na drugem planetu. Zaenkrat. Izobrazimo mlade, nato pa jih pošljemo v tujino, ne samo po izkušnje in nova znanja, ampak za vedno. Z njimi pa odide vse znanje in človeški kapital, v katerega smo vlagali in bi lahko prispeval k boljšemu ekonomskemu in socialnemu stanju v Sloveniji.
Če se še dovolj hitro podvizamo in kaj spremenimo (jaz, ti, starejši sosed, župan, poslanec itd.), potem še uspemo obdržati nekaj mladih in njihovega briljantnega uma. Tukaj in sedaj je potrebno stvari spremeniti, ne pa apriori pošiljati mlade v tujino. Zato ne bodite tiho in povejte na glas, »kje vas čevelj žuli« (npr. na spletnem portalu Pobuda.si). Bodite aktivni državljani, upajte si in s svojimi predlogi prispevajte, da se bom(o) na katerem od naslednjih letov Bruselj-Ljubljana lahko pogovarjali, kako je v naši domovini lepo (ali vsaj lepše) biti mlad!
P.S.: Za vse tiste, ki vas pa zanima več o samem srečanju v Madridu pa lepo vabljeni na naslednje srečanje mednarodnikov! =)
Sprejemam piškotke