Mladi smo v Zakonu o javnem interesu v mladinskem sektorju opredeljeni kot mladostniki in mlade odrasle osebe obeh spolov, stari od 15. do dopolnjenega 29. leta. V to skupino nas spada večina dijakov in študentov. Avtonomijo in socialno varnost dosežemo z zaposlitvijo in razrešitvijo prvega stanovanjskega problema. Starejše generacije tvorijo pretežni del delovno aktivnega prebivalstva in upokojence po 60. oziroma 62. letu starosti.
Govorimo lahko o treh življenjskih obdobjih in njim pripadajočim generacijam (mlada, srednja, tretja), njihova mejnika sta osamosvojitev in upokojitev. Z družbenoekonomskega vidika je srednja generacija zaradi zaposlenosti aktivna, mlada in tretja pa pasivni. Ravno srednja generacija je tista, ki sprejema družbene odločitve in jih tudi financira, saj ustvarja domači proizvod države. Odločitve so sprejete predvsem v interesu srednje generacije, ker sta mlada in tretja generacija v odvisnem položaju. Alegorično, kot v družini, kjer so odločevalci starši, ki imajo finance in so otroci vzdrževani člani.
Čeprav se s staranjem prične upočasnjevanje psihofizičnih sposobnosti, mladi pa smo na njihovem vrhuncu, in smo s to prednostjo bolj primerni za operativne naloge v družbi, so starejši dlje časa “teptali zemljo pod sabo” in imajo več znanja in izkušenj, zato jim prisluhnimo. Morda se izognemo napakam, ki so jih storili sami. So izhodišče za napredek družbe, brez naših predhodnikov ne bi imeli sveta, ki nam služi kot platforma za nadaljnji razvoj. Mladi smo inovativni in kreativni, razmišljamo izven ustaljenih družbenih okvirjev. Slabost takega pristopa je naivno razumevanje sveta. Starejši nas lahko pomagajo pravilno usmerjati, vendar nas pri tem ne smejo ovirati.
Srednja generacija mora dovoliti mladim, da se izkažemo, dati nam mora priložnost. Vendar tu nastopi fobija starejših pred mladimi. Bojijo se, da bi jim nadvladali, ali pa jih celo izrinili, želimo pa si le sodelovanja.
Potrebno je zastopanje interesov vseh generacij, saj smo kot ljudje del iste zgodbe in damo čez vsa življenjska obdobja. Vse generacije je potrebno obravnavati v medsebojnem odnosu, saj smo segmenti iste družbe. Mlade je potrebno upoštevati in starejše spoštovati, le to bo vodilo do pozitivnih sinergijskih učinkov v družbi.
Sfinga pred vhodom v mesto Tebe zastavlja Ojdipu uganko: “Kdo hodi zjutraj po štirih, opoldne po dveh, zvečer pa po treh?” Vir: http://www.uvm.edu