PAKT ZA PRIHODNOST
Razmišlja: Max Davidović, Mladinski svet Slovenije
Nedavni pakt za prihodnost, sprejet v letošnjem septembru, spisan pa v nedoločenem obdobju pred tem, je bil svetu predstavljen kot širok okvir, ki bo posodobil multilateralni sistem, kakršnega so ga Združeni narodi zastavili leta 1945. Ob upoštevanju dandanašnjih razmer – od trdovratnih konfliktov do finančnih in tehnoloških nestabilnosti – se pakt usmerja v trajnostni razvoj, mir in varnost, upravljanje tehnologije in, nenazadnje, tudi na mlade. Čeprav ta dokument poudarja nujnost reform, je zaradi nejasnosti in pomanjkanja konkretno izvedljivih zavez zgolj ponavljanje že znanih pomanjkljivosti mednarodne diplomacije: posplošenih ambicij v kombinaciji s šibkim, nezavezujočim načrtom dela.
Poudarki pakta glede mladih in prihodnjih generacij delujejo kot obnova že dolgo prisotne idealistične retorike OZN, namesto da bi postavili realističen okvir za opolnomočenje mladih. Štiri ključne točke v tem delu so zelo obetavne, saj poudarjajo promocijo pravic mladih in družbeni razvoj, a besedilo spominja na pretekle obljube, ki so le redko pripeljale do občutnega napredka. Koncepti, kot je »medgeneracijski multiplikativni učinek«, poudarjajo pomembnost politik sedanjosti za rezultate v prihodnosti, večinoma pa ostajajo nepovezani z dejanskimi potmi za izvedbo. Tudi to, kar je bilo konkretnega, so revizije v zadnjih tednih pred vrhom žal spremenile v prostovoljne ukrepe, dodatno pa nas lahko žalosti dejstvo, da svet pakta ni sprejel s konsenzom.
Morda najbolj zaskrbljujoč vidik pakta pa je v pomanjkanju osredotočenosti na problematiko jedrske razorožitve. Pakt se je kljub temu, da smo v eni najkočljivejših situacij po kubanski krizi, zadovoljil predvsem s pozivanjem – želi si namreč »napredovanje glede cilja sveta brez jedrskega orožja«, ne da bi jedrske velesile pozval h konkretnim zavezam. Takšen poziv je v jasnem nasprotju z novo agendo za mir generalnega sekretarja OZN, ki je jasno predlagala korake za zmanjšanje jedrske napetosti. Paktu tu primanjkuje omembe vrednih strategij, kar spodkopava izraženi namen za zaustavitev jedrskih groženj.
Kot uspeh lahko štejemo to, da pakt priznava strukturno zastarelost Varnostnega sveta, saj predlaga skromne korake k reformi, posebej zaradi predvidene povečane vključenosti držav v razvoju. Brez zavezujočih točk glede omejitve moči veta imajo ta določila bolj simboličen kot transformativen značaj. Obetavna je tudi podpora pakta povečanemu sodelovanju z nedržavnimi akterji na ravni NVO, mest in posameznikov, kar odraža razumevanje držav, da je svet bolj in bolj multipolaren, to razumevanje pa ne more in ne sme nadomestiti nujnosti koherentnih dejanj držav glede perečih mednarodnih težav.
Pakt za prihodnost torej nakazuje smer za bolj odziven OZN, brez konkretnih zavez pa tvega, da bo postal še en artefakt plemenitega, a pogosto neučinkovitega mednarodnega dialoga. Če naj pakt za prihodnost preseže retoričnost, mora spremeniti nejasne trditve v politike, ki se bodo sposobne na aktualno problematiko odzivati z odločnimi dejanji. Čeprav pakt ni preboj, za katerega smo upali, da bo, se je začela jasniti slika prihodnjega novega sistema, ki bo znal razrešiti pomanjkljivosti starega. Če pakt ne bo ostal le obnova agende iz 2015 in bo spodbudil dejanske spremembe, ga bomo sčasoma lahko prepoznali kot transformativno silo in, upajmo, tudi kot uspeh. Kot nekdo, ki se še šteje za mladega, si tega srčno želim.
Besedilo je bilo prvotno objavljeno v Diplomatskem zvezeku številka 9, november 2024.
Dostopen na povezavi: https://www.gov.si/assets/ministrstva/MZEZ/Dokumenti/javne-objave/drugi-dokumenti/publikacije-MZEZ/Diplomatski-zvezek-stevilka-9-november-2024.pdf
Sprejemam piškotke