»Mladi so prioriteta te vlade!« je izjava, na katero smo v Sloveniji čakali (pre)dolgo. Ko je bila izgovorjena, je v nas zbudila zmerni optimizem in upali smo si naglas razmišljati, da državi le ni vseeno, kaj se dogaja z generacijami, ki bodo v prihodnosti ključne za zagotavljanje prihodkov državne blagajne. Škoda, da je bila to le še ena od zgodb, v kateri politika ni prešla od besed k dejanjem.
Pa saj ni kriva samo politika. Mladi smo družbena skupina, ki ji je naša družba priučila ponižnost. Morda nenamerno, ampak to niti ni pomembno. Redkokdo si upa izpostaviti se za izboljšanje svojega položaja; še manj je tistih, ki na glas opozarjajo na nepravilnosti ali krivice. Damoklejev meč v obliki visoke stopnje brezposelnosti na eni ter stalnega občutka zamenljivosti, češ – če ti kaj ni prav, pa odidi, saj je v vsakem trenutku 10 drugih, ki bi takoj vskočili na tvoje mesto, na drugi strani, ubija duh mladih generacij. Posamezniki, ki izstopajo in so glasni, so žal izjeme, ki potrjujejo pravilo. Mladi bi morali biti optimistični, uporniški, revolucionarni, če želite, predvsem pa ne bi smeli biti ujetniki sistema, ki jim odžira prihodnost. Potrebno se je boriti, a če pri 30-ih nimaš za burek, kaj šele, da bi se bil sposoben osamosvojiti in postati enakovreden član družbe, je to večinoma le želja ali pa ena od tistih novoletnih zaobljub, ki so februarja že pozabljene.
Ne pričakujemo čudežev. Ne želimo privilegijev. Nočemo miloščine. Če pa si kot država in družba želimo, da mladi ne bi bežali iz Slovenije, so spremembe nujne. Od politike pričakujemo zgolj to, da neha stresati PR floskule in na račun všečne retorike in drobtinic za mlade zbirati politične točke. Ob takšnim zgodbah se mi vedno porajajo dvomi o tem, ali država mlade razume kot naložbo. Še posebej so ti dvomi upravičeni ob ukrepih, ki jih v tem trenutku izvaja Ministrstvo za finance, ko z varčevanjem ponovno posega v področja, ki bodo ekonomsko ogrožene prizadela še bolj. Varčevanje pri sredstvih, namenjenih aktivni politiki zaposlovanja v obdobju, ko se še vedno soočamo z visoko stopnjo brezposelnosti, ni razumno. Igranje s sredstvi, namenjenimi zaposlovanju preko javnih del, je nedopustno, saj smo s tem v še bolj negotov položaj potisnili tiste, ki se že tako stežka prebijajo iz dneva v dan. Med njimi je tudi veliko mladih, ki od države pričakujejo podporo in spodbudo, ne pa še dodatnega povečanja negotovosti. To, kar pa se dogaja na področju zniževanja sredstev v izobraževanju, pa je strel v glavo.
Ni nas potrebno ujčkat, nočemo pokroviteljskega odnosa. Dane obljube naj se izpolnijo. Politika lahko začne z vzpostavitvijo sheme za kakovostna in plačana pripravništva, s sprejemom dobrega nacionalnega stanovanjskega programa, z rednim delovanjem Sveta Vlade RS za mladino, vzpostavitvijo okvira za priznavanje neformalnega izobraževanje in priložnostnega učenja, z doslednim izvajanjem Nacionalnega programa za mladino ter s sprejemom dolgoročne strategije zaposlovanja mladih. In ja, to je zgolj za začetek.
Dragi odločevalci (in s tem ne mislim samo na politike), prisluhnite mladim. Pogovarjajte se z mladimi. Naredite nekaj za mlade. Če ne zaradi mladih, pa zato, da boste v jeseni svojega življenja tudi vi prejemali pokojnino.
Sprejemam piškotke