Že neštetokrat zlajnana fraza, ki jo vztrajno ponavljajo mnogi politiki, odločevalci, uradniki ter nenazadnje tudi starši. Slogan, ki v svoji deklerativni ravni kliče po aktivni partipaciji mladih kot gonilni sili napredka v svetu, je že več kot očitno postal le dober izgovor za ohranjanje statusa quo in tokenizacijo nas mladih. V tem se tako rekoč skriva paradoks, ki mlade spodbuja k aktivnemu državljanstvu, a zgolj kot leporečje in nekaj, kar naj ostane na načelni ravni. V mojih mislih je ta zapis nastajal že več časa in čakal pravi trenutek, da se zlije v berljiv format, ki so ga spodbudili nedavni dogodki v zvezi z oglobljenimi dijaki in aktivisti.
Aktivno državljanstvo med mladimi dandanes predstavlja raison d’etre mnogih mladinskih organizacij in organizacij civilne družbe, ki si s svojimi inovativnimi pristopi prizadevajo spodbuditi vsaj kanček zanimanja za družbene zadeve med mladimi v upanju, da bodo postali aktivni ter odgovorni državljani. Navkljub temu beležimo veliko stopnjo apatije med mladimi, vendar težko pa trdimo, da so mladi apolitični do tega, kar se dogaja v svetu. Dober primer tega so mladinska podnebna gibanja, ki jih je spodbudila mlada aktivistka Greta Thunberg. Spominjam se njenega nastopa izpred dveh let, ko sem kot mladinski delegat prisostvoval na podnebnem vrhu ZN v New Yorku, kjer se je pokazal kontrast med teorijo in prakso aktivnega državljanstva mladih na globalni ravni. Medtem, ko je Greta v svojem ostrem slogu svarila in opozarjala pred neizogibno podnebno katastrofo, so na drugi strani tam prisotni odločevalci odgovarjali s parolami “Naša generacije je svet zavozila. Na vas mladih je, da ga rešite”, naredili par fotografij, objavili nekaj twitov, tudi takih, v katerih so Greto celo zmerjali, osmehovali in potem prešli na business as usual. Tako so preložili reševanje podnebne krize na neke boljše čase. S tujko se tovrstnemu ravnanju odločevalcev reče tokenizem, ali po domače, pokroviteljstvo. Podobne parole sem kasneje zasledil tudi še v govorih mnogih domačih politikov in odločevalcev, ki bi tudi odgovornost za reševanje perečih problemov prelagali na mlajše generacije.
Ne glede na to, kaj si vsak posameznik ali pa mlad človek misli o Greti, skušam na podlagi nje, kot primeru aktivnega državljanstva mladih, izpeljati dilemo oziroma vprašanje, ki je ospredju celotnega pojava in sicer – če bi odgovornost za reševanje nekaterih perečih problemov raje prelagali na mlade, ste jim pripravljeni tudi to omogočati? Verjetno se pri odgovoru tukaj malce zaplete, verjamem, da pride v ospredje tudi tista mantra “kaj mi boš ti solil pamet, ki si komaj iz zibelke stopil”. Na mladih res svet stoji, dokler se le ti iz ozadja lepo nasmihajo na kakšni promocijski sliki raznih politikov in odločevalcev. Kar hočem povedati je to, da se zdi, da družba spodbuja aktivno državljanstvo mladih zgolj takrat, ko je to superficial in prijazno do statusa quo. Ko začne to posegati v neke uveljavljene dogme neke družbe ali pa v cono udobja odločevalcev, to seveda postane problematično. Začne se jih zasmehovat, pripisovat razne oznake ter jih pokroviteljsko trepljat po rami. Žal se to dogaja tudi že znotraj generacije mladih samih, ko si različna gibanja znotraj struktur mladinske participacije prizadevajo k spremembam.
Želimo si aktivne mlade a hkrati nočemo, da so gonilo sprememb. Želimo si mlade v politiki, ko pa se ti pričnejo izpostavljati ali pa se včlanijo v kakšno politično organizacijo, se začne obrekovanje ter zgodovinska delitev na leve in desne. Po novem jih lahko doletijo tudi globe in pozivi na sodišča. Seveda ne trdim ali ne zagovarjam dejstva, da bi morali mladi postati radikalci, kot tudi ne trdim, da so vsi odločevalci tokenistični ter pokroviteljski do mladih. Daleč od tega. Gre namreč za odraz nekega splošnega družbenega stanja in odnosa do mladih, ki sem ga kot aktiven mlad človek občutil in kot sem že opisal, gre za pojav, ki presega nacionalne okvirje. Lahko, da marsikdo od sovrstnikov ne deli te izkušnje ali pa se ne strinja z mojimi občutki. Prepričan pa sem, da lahko dogodki v zvezi z oglobljenimi dijaki ter aktivisti ene izmed organizacij članic MSS potrjujejo odraz trenutnega odnosa družbe do mladih na sploh.
Vir slike: Sašo Bizjak, vecer.com
Zavedam se, da živimo v neprecedenčnih časih in, da je v tem času bolj kot kadarkoli prej zdravje na prvem mestu. Pandemija je terjala visok življenjski davek ter nas prisilila v novo realnost. Vendar v tej novi realnosti mora biti prostor tudi za mlade, za naše aktivno državljanstvo. Epidemija ne sme postati izgovor, da se državljanske prostore popolnoma prekine, čeprav je logično, da jih Zakon o nalezljivih boleznih lahko omeji. Prav tako tudi vsi ukrepi ne morajo postati izgovor za omejevanje temeljnih državljanskih svoboščin, saj morajo ukrepi slediti pravnemu načelu sorazmernosti. Skušam razumeti to sorazmernost na primeru oglobljenih dijakov, ki so po štirih mesecih šolanja na daljavo odločevalcev pozvali k odprtju šol (akt aktivnega državljanstva). Iz druge strani so prejeli poziv na sodišče, globe ter pokroviteljski nasmešek pristojne ministrice, češ, da gre pač za pot v odraslost. Očitno je lažje napisati kazni in jih še povrhu javno okrcati. Očitno. Skušam razumeti zakaj je bilo nujno oglobiti tudi aktivizem pred DZ ene izmed naših organizacij članic MSS, ki so proti vsem odločevalcem izrazili svoje stališče z umetniškim aktom. Težko verjamem, da so kogarkoli ogrožali, k javnemu shodu pa niso pozivali, čeprav so bili tako obravnavani s strani organov pregona. Verjamem, da so v kakšnem drugem političnem polu to razumeli kot kršenje ukrepov in na podlagi tega jih je doletela kazen. Morda upravičeno. Z vidika zakona je to jasno. Vendar gledano širše lahko tovrstna dejanja škodujejo cilju, h kateremu si vsi v mladinskem svetu prizadevamo – spodbujati aktivno državljanstvo mladih. Skrbi me, da smo kot družba s pisanjem glob aktivnim mladim postavili škodljiv precedens, ki ne samo, da mladim odsvetuje aktivno participacijo, vendar jo tudi preprečuje. V tej novi realnosti se mi zdi sorazamernost ukrepov še toliko bolj pomembna. Vsekakor pa si ne želim, da ima to dolgoročne posledice za aktivno participacijo mladih, da ta ostane razumljena zgolj kot to, da mladi ubogljivo kimajo in ploskajo takrat, ko to lepo izpade za PR ali pa, ko lahko kakšnem funkcionarju odpirajo vrata.
Na mladih svet stoji tako postaja zgolj le prazna fraza v razkošnem arzenalu političnega vokabularja. Vsekakor ni mišljena kot nekaj pomenljivega. Namesto, da bi zasledovali cilj za omogočanja prostorov za participacijo navkljub epidemiji, kar je namen tudi enega izmed evropskih mladinskih ciljev in je tudi tema letošnjega predsedovanja Slovenije Svetu EU, se zdi kot, da se le te krči z nesorazmernimi ukrepi. Hkrati pa se s tem daje zaušnico vsem mladinskim organizacijam, ki si že desetletja prizadevajo k izboljšanju aktivnega državljanstva med mladimi in v njih vzgojiti to, da naj se ne bojijo povedati svojega stališča na glas. No, upam, da navkljub preteklim dogodkom to mladih ne bo odvrnilo od aktivnega državljanstva in participacije v družbeno političnem procesu. Da smo si na jasnem, ne pozivam k nespoštovanju ukrepov, predstavljam zgolj dilemo, ki izhaja iz njihove nesorazmernosti.
Da pa naša želja po svetu, ki stoji na mladih, ne ostane zgolj lepa želja na papirju, se moramo za doseg teh ciljev jasno zavzemati, izražati svoje stališče kot tudi opozarjati na stanje duha v družbi ter odnosa do mladih. Krepitev okolja aktivne participacije mladih se moramo tako lotiti tudi strukturno. Na MSS imamo mnenjski dokument o participaciji mladih, ki, na primer, predlaga tudi uvedbo mladinskih kvot na kandidacijskih listah. S takšnimi ukrepi bi lahko bistveno presekali s prakso tokenizma in prešli v stopnjo spodbujanja aktivnega državljanstva med mladimi. Vprašanje je samo to, ali premoremo dovolj poguma, da soupravljanje s prihodnostjo prepustimo mladim?
Patrik Bole, podpresednik MSS za mednarodno sodelovanje
Sprejemam piškotke